Ko se ukvarjamo s športom, se zdi samo po sebi umevno, da brez treninga, s katerim pripravljamo telo na določene aktivnosti, ne bomo prišli daleč.
Naša čutila pa je prav tako mogoče izuriti za nek namen, tako, da nam bodo nudila natančnejše informacije, ter, da bodo te hitreje na razpolago.
Vid je pri večini športov najpomembneši čut. Da se s slabim vidom pri športu slabo odrežemo, je jasno. Toda kaj lahko storimo, da bi naš vid bolje funkcioniral?
Kar se tiče ostrine vida so rešitve pri roki: če imamo zdrave oči, nam očala in kontaktne leče povrnejo čisto sliko sveta okrog nas. Vendar ostrina, kot smo omenili v članku »vid pri športu«, ni vse.
Velik problem, zlasti pri igrah z žogo, je lahko slaba sposobnost natančnega usmerjanja fiksirnih linij ( smeri pogleda ) k motrenemu objektu. To pomeni, da, ko eno oko najde predmet, drugo oko ne priključi pogleda takoj k njemu. Posledica je hipna dvojna slika, ki nas naredi negotove pri orientaciji.
Razlog za takšno drobno »ne-koordinacijo« oči je lahko latentno škiljenje (heteroforija), ali pa preprosto nenatančnost očesnega gibalnega aparata. Možna je tudi omejena očesna motorika v določeni smeri pogleda.
Prav tako pri igrah z žogo, je lahko velik faktor pri hitrosti reakcije natančno odrejanje sakad.
Sakada je hitro »balistično« gibanje očesnega para od ene točke fiksacije k drugi. Med takšnim gibanjem, je slika v možganih zatrta in ne moremo vplivati na smer pogleda, dokler ga spet ne pripnemo na novo točko. In tu se lahko skriva problem: ni nujno, da so ob začetku sakade možgani »poslali« oči natanko na pravo mesto. Ko torej pristanemo s pogledom na novi točki, je morda potreben popravek, kot so recimo potrebni naknadni udarci pri golfu, če nismo že v prvo zadeli luknje. Pri igri z žogo se nam tako lahko zgodi, da s pogledom nekoliko zgrešimo žogo ali pa soigralca, kar moramo takoj popraviti, medtem pa izgubimo dragocen čas in nekaj zaupanja vase.
Podobno kot pri sakadah, nam jo vid lahko zagode pri slednem gibanju. To pa je tisto premikanje očesnega para, ko se objekt giba dovolj počasi, da ga lahko nepretrgoma sledimo. Če naši očesi nista dovolj dobro koordinirani, bosta morali sledno gibanje že pri manjši hitrosti prekinjati v sakade, pri čemer pa nam bo ušlo nekaj informacij.
Kaj je torej mogoče storiti, če naše gibanje očesnih zrkel ni optimalno?
V vrhunskem športu se, zlasti v ZDA, že tri desetletja ukvarjajo z vajami, ki so zelo podobne ortoptičnim vajam pri latentnem ali manifestnem škiljenju oz. pri težavah s fuzijo (spajanjem slik). Te vaje so le še nekoliko bolj usmerjene k vidu med obremenitvami pri športu.
Najprej je potrebna temeljita analiza vida pri optometristu, ki potem predpiše program vaj, ki se običajno izvajajo po nekajkrat na teden.
Glede na sposobnosti in deficite, se začne z vajami za grobo očesno motoriko. Tu se uporablja preprostejše pripomočke, npr. sledenje svinčniku na več načinov, pa izmenično fiksiranje kroglic na vrvici, sledenje lučki z očali z rdečim in zelenim filtrom. Nadaljuje se z natančnejšimi postopki – vektogrami za stereoskopski vid , posebnimi tablami s prižigajočimi se lučkami za trening koordinacije oči-roka. Potem se kontrolira dinamična vidna ostrina (testni znaki »letijo« po velikem ekranu) in naprej trenira hitrost slednega gibanja in sakad, največkrat s pomočjo posebnih računalniških programov.
Izkazalo se je, da zlasti pri hitrih športih z žogo trening vida lahko bistveno doprinese k boljšim rezultatom. Kot pa smo nekoč že omenili, nimajo vrhunski športniki le izjemnih fizičnih sposobnosti, ampak neredko tudi sami po sebi izjemne sposobnosti vida.
In na nas je le, da s testi ugotovimo, če se da še kaj izboljšati…
Matjaž Mihelčič, optometrist